Spoštovane veteranke, veterani. Moj pozdrav velja najprej vam, ki ste se ne tako daljnega leta 1991 odzvali klicu domovine in ste kot je rekel starosta slovenske knjižne besede, kljub vsem tegobam, ki so nas pestile, stali inu obstali. Spoštovani gostje, tudi vam prisrčen pozdrav saj ste s svojo prisotnostjo na današnjem občnem zboru pokazali, da nas spoštuje ter spoštujete naše delo in pričakujete takšne kot smo, tudi v bodoče. Posebno pozdravljam gostitelja nocojšnjega zbora, župana občine Miklavž na Dravskem polju Leona Kremžarja, sicer našega častnega člana, ki se je ljubeznivo, tako, kot je pri njemu običaj, odzval na našo pobudo in nam omogočil opraviti to enkratno letno dejanje prav v njihovi občini, kjer je veliko krajanov tudi članov našega združenja. Vsem, ki ste se odzvali našemu vabilu prisrčna hvala in dobrodošli med nami!
Kot sem že uvodoma omenil, je današnji sicer volilni zbor, na katerem vsaj upam, bomo izbrali novo vodstvo našega združenja ali pa ga vsaj temeljito prenovili, tudi zbor ob jubilejni 25. obletnici zgodovinskega preloma, ko smo postali po mnogih pretečenih stoletjih zopet samostojna država in ne le neka podalpska dežela, ki so jo skubili v imenu velikih parol in demagogije.
Kljub velikim pričakovanjem, ki smo jih gojili ob osamosvojitvi, kako bomo samostojni bolje živeli, se je izkazalo, da smo se krepko motili. Očitno kot družba nismo imeli privzgojenih demokratičnih navad in smo še vedno krepko navezani na enoumje, ki nas še dandanašnji obvladuje. Morda sem se napačno izrazil. Enoumje se je namreč sprevrglo v politično mafijo, z vsemi vzvodi politične ter ekonomske moči, z tajnimi in javnimi omrežji, ki nam krojijo našo sedanjost in našim potomcem nič kaj obetavno prihodnost. Kaj bi porekel general, ki nam je priboril ta košček štajerske zemlje ob silnih vsakodnevnih kolonah ki se vozijo v njemu osovraženo Avstrijo, ki jim zaradi politične in gospodarske mafije, domovina ne more dati kruha. Kaj bi porekli naši predniki izpred skoraj dvesto let, ki so delavcem priborili 8 urni delavnik, danes pa so si izmislili institut minimalnega osebnega dohodka, skoraj brez prostih dni, ki ne meji na kapitalistično izkoriščanje temveč po svoji vsebini sega prav v fevdalizem če ne kar v sužnjelastniški odnos do delovnega človeka. Ali smo si z našo osamosvojitvijo zaslužili tako pravno državo, kjer so velike barabe oproščene vseh kazni, sodišča pa obsojajo kurje tatove, državo, kjer pravniki ne obvladujejo svoje obrti in plačujemo gromozanske vsote zaradi pravniškega neznanja. Ali je mogoče, da povprečni sicer odlično plačani odvetniki vedo o pravnih postopkih veliko več, kot tožilci in sodniki ter izposlujejo oprostilne sodbe tudi največjim tajkunom in falotom. Ali so naše fakultete izšolale res le specializirane kradljivce, ki vzdržujejo politično in ekonomsko mafijo, ki se redi na račun obubožane države. Država zaradi tega poka po vseh šivih, tako, kot pokajo uniforme naših vojakov ki si ne morejo privoščiti novih in boljših. Ni nam, ki smo soustvarjali to Slovensko vojsko vseeno kaj se v njej in okrog nje dogaja. Ni nam vseeno, da se državni birokrati ne zavedajo kaj pomeni dober obrambni sistem. Ni nam vseeno, da se politika vmešava v vojaško stroko in menjuje načelnike generalštaba po svoji podobi, ki pa nikakor ni najlepša. Ni nam vseeno, da se je tudi tu razbohotila birokratska oligarhija, ki je sebi sicer zagotovilo dovolj dobro eksistenco, ostalemu delu pa so ostal le še drobtinice.
Ali je res ta država postala namesto ustvarjalka blaginje, tovarna direktorjev direktoratov, državnih sekretarje in podsekretarjev in še druge navlake, ki nam uzakonja našo revščino, sama pa si polni žepe brez dna.
V tej družbi smo veterani vojne za Slovenijo postavljeni v zgodovinsko osamljenost. Najbrž ni države na svetu, ki bi imela tako slab odnos do vojnih veteranov, ki so svojo državo tudi s krvnim davkom soustvarjali. Prav škandalozno je, da smo si sami postavili prvi spomenik šele po dvajsetih letih po osamosvojitvi in, da so poimenovali eno od ulic Ulica slovenske osamosvojitve tudi šele po dvajsetih letih. Nekdo v tej državi nas nima rad. Morda se boji za svoje privilegije, ki si mu bili nekoč podeljeni. Sami nikoli nismo želeli in pričakovali privilegijev, kot ena redkih moralnih avtoritet v tej družbi pa zahtevamo , da se upoštevajo zgodovinske vrednote, za katere smo se tudi mi angažirali in izpostavljali svoja življenja. Take države ne potrebujemo, še manj pa takih politikov, ki nas ne vodijo v boljšo prihodnost, temveč v vedno večjo bedo.
Ali je mogoče, da s političnim blagoslovom najbolj tatinske ustanove te države, ki so pokradle največ denarja, torej slovenske banke, kradejo denar tudi najrevnejšim, onim, ki jim država namenja kot veteranom svojo pomoč po principu država da država vzame. Prava farsa in norčevanje iz ljudi, ki živijo na dnu. In takšne tatvine se nam zopet obetajo, saj se največji rudarji, ki so izkopali te bančne luknje vračajo v svoje rudnike .V mestu Maribor imamo po statističnih podatkih upravne enote 12 registriranih beračev s statusom veterana vojne za Slovenijo, ki so jim bogate banke pobrale še tisti drobiž, ki jim je bil namenjen.
V letošnjem letu so nam po velikih naporih, ki smo jih vložili , državni birokrati vrnili vsaj del tistega, ker nam je bilo odvzeto. Pravim del, saj vsi svojega še vedno niso dobili. Obljubljajo za naslednje leto. Smo sociološko in socialno skupina, ki je zaradi svoje sestave na samem repu te družbe, zato ni čudno, da vsako leto pokopljemo 8 do 10 naših članov, ki še niso dosegli Abrahama. Tudi sicer je smrtnost naših članov zaradi pomanjkanjav povprečju mnogo višja kot drugod, novih članov je malo, tako naše število iz leta v leto upada. Tudi zaradi izstopov iz naše sredine zaradi razočaranja. Lani se je na novo včlanilo 14 novih članov, umrlo jih je dvanajst, izstopilo pa 6. Kljub vsemu smo še vedno eno od večjih veteranskih združenj v državi. Sedaj nas je nekaj nad 1100.
Veterani iz nekdanje občine Maribor in sedaj v novih občinah MOM, Miklavž na Dravskem polju, Duplek, Starše, Rače – Fram in Hoče – Slivnica, si prizadevamo ohraniti del slovenske zgodovine, ki nam je prinesla osamosvojitev in nov tip države, ki naj bi temeljila na demokratičnih medsebojnih odnosih, kjer ne bo več kapitalističnega izkoriščanja južnoameriškega tipa, kjer bodo lahko ljudje s svojim delom zaslužili toliko, da bodo živeli človeka spodobno življenje. V tem času pa je vse kar sem zapisal obrnjeno na glavo. Na žalost še mnogo na slabše.
Tone Korošec