O MLADEM DEKLETU

Pohorski bataljon, tragična zgodba nekega časa, ko je bilo le še vprašanje kako bodo preživeli tiste usodne dni, ki jim  jih je namenila usoda. Med temnimi smrekami skoraj sredi pragozda se je dogajalo. Prav tam,  kjer so se pred tem prebijali skozi življenje mnogi, ki jim je dajalo Pohorje borni kruhek, da so preživeli. Prav tam, kjer so revni »holcerji« podirali les in so ga »furmani« spravljali do drč pa dol v dolino do »flosov«in naprej po Dravi vse do Donave in še naprej. Prav tam, v tihi samoti pohorskih gozdov, kjer je nekoč pela sekira in je morala utihniti,  je zaživela in umrla mladost. Prav tu so si mladi ljudje, ki jih je usoda pripeljala v te kraje postavili svoje zadnje domovanje. Zares zadnje, saj je prav v tem belem raju med smrekami  za vedno utihnilo vse  kar  nudi življenje.

Prisluhnimo tihemu šepetu zgodovine, ki nam sporoča zgodbe naših prednikov, ki so se vsak ob svojem času vojskovali širom po svetu , ter nam obvarovali domovino. Ta spominski zapis govori o  mladem dekletu, ki je sanjalo, tako kot sanjajo svoje mladostne sanje vsa mlada dekleta o vsem lepem, ki ga nudi življenje mlademu človeku. Ni dočakala mladostnih hrepenenj, na oltar matere domovine je položila vse svoje sanje in telo. Tako mlada!

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

V ZAKLONIŠČU

Ob dnevih, ko spomin zaide nazaj za trideset let in ko mnogi nizajo svoje spomine na tiste zares burne dni, se sam spomnim na nekaj dogodkov tega časa, ki sem jih takrat doživljal. To je pripoved o malih ljudeh, ki so doživeli te čase tako kot mnogi med nami, brez velikih junaštev, morda tudi na malo duhovit način.

Prav vroče je bilo tistega junijskega dne leta 1991. Napovedovali so nevihte z neurji, tako, da je bilo človeku kar nekako tesno ob pričakovanju nesreče. Ljudje, kolikor jih je bilo na ulici, so hiteli po svojih opravkih, ceste so bile v glavnem prazne, le tu in tam je peljalo kakšno vozilo, ki se mu je mudilo pod varen nadstrešek. Napetost je bila na višku, ko se je z gasilskega doma ob Cesti proletarskih oglasilo zavijanje. Ljudje, ki so bili poučeni, kaj pomeni grozeče tuljenje siren s posameznimi presledki, so zaskrbljeno pogledovali v nebo, od koder naj bi zdaj, zdaj kaj priletelo. Zjutraj je nad mestom preletavalo lahko letalo jugoslovanske vojske in odmetavalo propagandne lističe, na katerih je pisalo , da nas vodi slovenska vlada v prepad in še druge podobne reči. Malo kasneje pa je bilo videti na obzorju nekaj nizko letečih reaktivcev, ki so kasneje obstreljevali kolone tovornjakov na šentiljskem obmejnem prehodu. Očitno se je začelo zares.

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

ODKRITJE SPOMENIKA PADLIM VOJAKOM MARIBORSKEGA PEŠPOLKA

Prvi spomenik veteranom, Koroškim borcem, padlim in takrat še živečim borcem Mariborskega pešpolka, ki so ga daljnega leta 1927 postavili Mariborčani svojemu pešpolku, ki je nastal ob prevratu leta 1918 iz nekdanjega 26. pešpolka in je bil prva enota Slovenske vojske. Postavljen je bil na lokaciji današnje psihiatrije UKC Maribor ob Tržaški cesti, prav tam, kjer je stala nekoč vojašnica mariborskega 47. pešpolka, kasneje, že v državi SHS imenovana po Vojvodi Mišiću. Ob okupaciji so leta 1941 Nemci spomenik podrli. Naj bo ta oživljeni zapis o tem dogodku vsaj drobec tega, kar je moralo zaradi slepe ideologije iti v pozabo!
Poglejmo, kaj je o tem dogodku tedaj zapisal časopis Slovenec:
Tone Korošec

Slovenec, 01.07.1927
Odkritje spomenika padlim vojakom mariborskega pešpolka.
Proslava vidovdanskega praznika v Mariboru je bila letos združena s posebno svečanostjo. Na Vidov dan, 28. junija, je bil slovesno odkrit spomenik padlim častnikom in vojakom bivšega mariborskega pešpolka. ki so padli v osvobodilnih bojih na Koroškem leta 1918-19. Spomenik so postavili padlim njihovi tovariši, sedanji vojaki in častniki 45. pešpolka, ki je naslednik slavnega mariborskega polka.
Ideja za postavitev spomenika je vznikla v vrstah častnikov 45. pešpolka ter našla v tokratnem poveljniku g. polkovniku Spasiču vnetega zagovornika. Pomagal mu je njegova desna roka. g. podpolkovnik Krpan, ki je bil duša cele akcije. Napisal je zgodovino polka, zbiral denar ter dve leti s predavanji in vodstvom akcije delal, da so naši koroški junaki dobili tako zaslužen spomenik.

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

ZGODBAO MELJU

Kje domujemo in kaj vemo o našem domovanju!

Zgodba o Melju

Melje, domovanje mariborskega Združenja veteranov vojne za Slovenijo , v nekdanji  Meljski vojašnici, ki nam ga je dalo v uporabo  MORS ( Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ). Malokdo  pozna zgodovino te nekdanje vojašnice in sploh zgodovino Melja, nekdaj Melnich-a,obrobnega predela Maribora, kjer se je odvijala skoraj vsa zgodovina Maribora v zadnjih  150 letih ali pa so se zgodili ključni dogodki, ki so usodno zaznamovali naše mesto.

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

ZA VERO, DOM, CESARJA

Ker veterani vojne za Slovenijo iz Maribora ne skrbimo le za obdobje, ko smo bili v vojaško zgodovino Slovencev primorani tudi mi vstopiti, smo se odločili, da obudimo spomin tudi na naše nekdanje bojne tovariše, ki so se v dolgih stoletjih bojevali širom Evrope, pa tudi Amerike in tam na številnih kotah trohnijo njihove kosti, daleč od doma, za vero, dom cesarja! Ali res?

Za vero, dom, cesarja

Sto in nekaj let mineva, ko so matere in očetje dobili zadnje pošte v katerih poveljstvo neke enote ali pa kakšen prijatelj sporoča »danes smo pokopali vašega sina in našega ljubega kamerada, padlega za cesarja in domovino. Naj mu bo lahka laška zemljica v katero smo ga položili.

»V toti vojni je na Karpatih , v Galiciji in na Soči že zdavnaj utihnilo grmenje topov, ki je pomorilo na tisoče naših pobov. Zdaj se koljemo z Lahi le še za bog vedi kaj, sami tega ne vemo. Morda to vejo naš hauptman ali pa oberst, ki so nas prejšnji teden obiskali. Pa še oni najbrž ne vejo zakaj se gre. Kar prav nam pridejo taki obiski, ko zaplava v repnati čorbi tu in tam kakšen ocvirk. V našem zugu sem najbrž še vedno najbolj pri moči, saj imam še vedno petinšestdeset kil, Kovačev iz Studencev, s katerim včasih deliva kakšno ležišče, jih ima le še oseminštirdeset, Pokržnikov Franci pa je še kar pri kilah. Se  je tak ko zmirom zrinil do kotla. Hvala bogu da ste mi večbart  rekli naj jem, ko ne vem kaj še pride. Ker zaradi cenzure ne smemo napisati, kje zdaj smo, vam sporočam, da smo vkopani ob veliki vodi, ki teče po Padski nižini in se izliva v morje. Zemlja tod okoli je bogata in mehka, čisto drugače, kot na Krasu, posebej na Fajtjem hribru in v Tirolah, kjer nam granata in bombarde same niso povzročale  toliko žrtev, kot kamenje in manjše skale, ki so ob eksplozijah kosile med moštvom.

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

PRIJATELJSKI OGENJ V VITANJU

Žandarmerijski narednik Đuro Dronjak, po rodu Srb iz Zrmanje (Lika ) je » bil  leta 1941 komandir žandarmerijske postaje v Marenbergu« ( današnjih Radljah ob Dravi ). Poročen je bil z Elizabeto Lakovnik, mojo teto, starejšo mamino sestro. Stanovala sta v Radljah ( takrat Marenberg ). Bila sta brez otrok. Žandarmerijski narednik Drago Jukić doma iz Krivaje – Prijedor, je bil komandir  žandarmerijske postaje v Ribnici na Pohorju, kamor je bil zaradi sporne literature, nekje iz vzhoda (najbrž i Sovjetske zveze )  ki jo je posedoval, najbrž po kazni prestavljen v Ribnico na Pohorje, kjer je bil po izjavi njegovega sina , zelo priljubljen. Poročen s »Slovenko«, imel sina Dušana starega dve leti. Z Dronjakom sta bila znanca, morda prijatelja iz »skupne službe na Prevaljah«, od koder so bile njune žene. Na žandarmerijskih postajah v Mežiški ter Dravski dolini pa tudi drugod, so bili žandarji  v glavnem Srbi, največ iz Like. Tu in tam se pojavlja kakšen posrbljeni Slovenec, saj je bilo napredovanje tudi pri žandarjih odvisno od narodnosti in lojalnosti režimu.

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

PRI SEDMIH HRASTIH ALI KAKO SMO MARIBORSKI VETERANI VOJNE ZA SLOVENIJO POSTAVLJALI SPOMENIK NA KALVARIJI

ha, bei sieben Eichen, me je dopolnil zelo stari gospod, potem, ko se me napotili k njemu, ki bo najbrž vedel kaj povedati o sedmih hrastih in o spomeniku, ki so ga daljnega leta 1904 na Kalvariji postavili Mariborčani svojemu slavnemu  47. pešpolku. Možakar mi je sicer povedal nekaj stvari, kje da je to mesto s sedmimi hrasti, vendar je Kalvarija kar velika. Čeprav sem s prijatelji tam pri dvanajstih letih »obvladoval« celoten hrib, na katerem stoji cerkvica ki so ji rekli Nemška Kalvarija, za sedem hrastov na njej nisem nikoli slišal. Po mnogih letih sem se torej odpravil  na ta naš hrib, da bi poiskal to pozabljeno mesto sredi Maribora. Prijatelj zgodovinar in najbrž najboljši poznavalec zgodovine Maribora  Sašo Radovanovič mi je povedal kar precej zgodovinskih stvari v zvezi s tem slavnim polkom vendar prave lokacije spomenika tudi sam ni poznal.

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

VLOGA TERITORIALNE OBRAMBE V PROCESU OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE

20. novembra 2016 je minilo 48 let od ustanovitve TO in ob navedeni obletnici je predsednik ZVVS generalmajor Ladislav Lipič podal svoj prispevek.

Lado LIPIČ -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

ZADNJI POBOJI

Zmagovita oblast, ki je izšla iz pekla druge svetovne vojne kot ena od zmagovalk, ni bila zadovoljna s svojim uspehom revolucije. Še je bilo nekaj nevarnosti za revolucionarje, zato so želeli in hoteli izničiti vse, ki bi lahko kdajkoli ogrozili njihovo krvavo oblast pa čeprav so bili to sinovi in hčere slovenskih mater in očetov. Mineva natanko sedemdeset let od zadnjih pomorov na tem nesrečnim delom naše domovine.

Spodnje Radvanje, Streliška cesta, Pot na kope. Nekaj sto metrov proti vznožju pohorskih strmin, prav na robu med položnim delom zaraščenega polja ter strmine, ki se nadaljuje proti vrhu naše gore.

Leto 1946, kmalu po novem letu, na predvečer 12. januarja, pripelje pod vznožje tega hriba nekaj kamionov, iz katerih vojaki Knoja » raztovorijo« nekaj nad sto, morda dvesto ali celo več zvezanih ljudi, med katerimi so tudi mlade ženske ter jih pospremijo proti nekaj sto metrov oddaljenem »Luftšuc« bunkerju, ki ga je leta 1944 zgradila nemška oblast za zaščito prebivalstva Radvanja pred letalskimi napadi, ki so se prav v tistem času pričeli »dogajati« v Mariboru.

Omenjene bunkerje so nemške oblasti gradile z ozirom na stopnjo ogroženosti in številom prebivalcev na določenem področju. Grajeni so bili na improviziran način. Polkrožni vkop v hrib v dolžini nekaj deset metrov, ki je imel običajno vsaj dva izhoda. Gradnja je spominjala na rudniške rove, tudi podporniki v rovih so bili običajno leseni. Podobno opisanemu je bilo tudi protiletalsko zaklonišče v Slovenski Bistrici, nekaj sto metrov oddaljeno od tovarne aluminijevih izdelkov, današnjega Impola, ki je služilo zaščiti delavcev tedanje tovarne pred bombnimi napadi.

Po pripovedi tedaj štirinajstletnika, ki je stanoval na poti, ki je vodila proti bunkerju, so Knojevci zastražili celotno okolico. Po določenem času, že v poznih večernih urah , morda že v ranem jutru naslednjega dne, so se zaslišale številne detonacije ročnih bomb. Knojevci so ujete prisilili da so napolnili zaklonišče, potem pa so jih zasuli z ročnimi bombami. Proti jutru so se začule močnejše detonacije. Knojevci so minirali oba vhoda in ju tako zaprli za morebitne preživele po bombni moriji.

Med tem se je zgodil še tragičen dogodek. Eden od ujetnikov, je ušel iz mrtvaškega sprevoda in tekel proti današnji Streliški cesti. Knojevski stražar na začetku poti ga je opazi, se skril za hišo ter ga, ko je pritekel mimo, pobil s puškinim kopitom. Proti jutru so kamijoni s Knojevci zapustili prizorišče množičnega pomora . Prizorišče tega dejanja pa so za nekaj dni zastražili.

Starejši ljudje, ki so živeli v bližini tega grozljivega dejanja, se spominjajo, da je bilo še kar nekaj dni iz miniranega bunkerja čuti krike ter vpitje. Pobiti so po nekaj dneh utihnili za vedno.

Zanimivo pri tem je to, da se je ta množičen umor zgodil prav v istem času in na enak način, kot oni v Slovenski Bistrici le nekaj dni pred sprejetjem prve Jugoslovanske ustave, ki je bila sprejeta še v januarju 1946. leta.

»Čiščenje« zaporov, kot je te zločine imenoval takratni predsednik zvezne vlade Edvard Kardelj , je v juniju 1945 z dopisom zahteval od predsednika slovenske vlade Borisa Kidriča. Dokument, ki ga je hranil zgodovinar Tone Ferenc in ga je pred leti objavil njegov sin zgodovinar Mitja Ferenc, se namreč glasi:

"NAJKASNEJE V TEKU TREH TEDNOV BODO RAZPUŠČENA SODIŠČA NACIONALNE ČASTI, VOJNA SODIŠČA BODO SODILA SAMO VOJNIM OSEBAM, VSE DRUGO BODO OPRAVLJALA REDNA SODIŠČA. PROGLAŠENA BO NOVA AMNESTIJA. NIMATE TOREJ NOBENEGA RAZLOGA BITI TAKO POČASNI V ČIŠČENJU KOT DOSLEJ."

Ne ve se, kdo so bili pomorjeni, zakaj so jih umorili več kot pol leta po končani vojni. Ve pa se, da so zločin storili pripadniki Knoja (Korpus narodne obrambe Jugoslavije ) v katerega je bilo maja in junija 1945 premeščena večina enot Partizanskih odredov Slovenije, torej Slovencev.

Grobišče je evidentirano, vendar še ni raziskano. Mestna občina Maribor je na mestu pomora postavila lesen križ te kamnito ploščo, kjer je zapisano, kaj se je na tem mestu zgodilo. V bližini v nekdanjem izkopu gline za opekarno v Radvanju, je bil podoben pomor, vendar nekaj mesecev prej. V to jamo so kasneje speljali bližnji potok. Tam je danes ribnik. Ribnik nad grobovi.

Predstavniki Mestne občine Maribor, pripadniki Slovenske vojske ter veterani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo iz Maribora, vsako leto ob prvem novembru obiščemo ta kraj ter prižgemo svečko.

Scroll to Top