KJE DOMUJEMO?

Prav gotovo vemo vsi, da je sedež oziroma domovanje našega združenja v nekdanji Meljski vojašnici, ki nam ga je dalo v uporabo  MORS ( Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije).
Prispevek v celoti -> TUKAJ.

VLOGA TERITORIALNE OBRAMBE V PROCESU OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE

20. novembra 2016 je minilo 48 let od ustanovitve TO in ob navedeni obletnici je predsednik ZVVS generalmajor Ladislav Lipič podal svoj prispevek.
Lado LIPIČ -> Prispevek v celoti -> TUKAJ

SOŠKA FRONTA, BOROEVIĆ IN NJEGOV SPOMENIK

V soboto, 10. decembra ob 11. uri, so na Prevali pod Sv. Goro (Primorska), odkrili parkovni spomenik vojskovodji Svetozarju Boroeviću de Bojna.
Prispevek v celoti -> TUKAJ

ZADNJI POMORI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Zmagovita oblast, ki je izšla iz pekla druge svetovne vojne kot ena od zmagovalk, ni bila zadovoljna s svojim uspehom revolucije. Še je bilo nekaj nevarnosti za revolucionarje, zato so želeli in hoteli izničiti vse, ki bi lahko kdajkoli ogrozili njihovo krvavo oblast pa čeprav so bili to sinovi in hčere slovenskih mater in očetov. Mineva natanko sedemdeset let od zadnjih pomorov na tem nesrečnim delom naše domovine.

Spodnje Radvanje, Streliška cesta, Pot na kope. Nekaj sto metrov proti vznožju pohorskih strmin, prav na robu med položnim delom zaraščenega polja ter strmine, ki se nadaljuje proti vrhu naše gore.

Leto 1946, kmalu po novem letu, na predvečer 12. januarja, pripelje pod vznožje tega hriba nekaj kamionov, iz katerih vojaki Knoja » raztovorijo« nekaj nad sto, morda dvesto ali celo več zvezanih ljudi, med katerimi so tudi mlade ženske ter jih pospremijo proti nekaj sto metrov oddaljenem »Luftšuc« bunkerju, ki ga je leta 1944 zgradila nemška oblast za zaščito prebivalstva Radvanja pred letalskimi napadi, ki so se prav v tistem času pričeli »dogajati« v Mariboru.

Omenjene bunkerje so nemške oblasti gradile z ozirom na stopnjo ogroženosti in številom prebivalcev na določenem področju. Grajeni so bili na improviziran način. Polkrožni vkop v hrib v dolžini nekaj deset metrov, ki je imel običajno vsaj dva izhoda. Gradnja je spominjala na rudniške rove, tudi podporniki v rovih so bili običajno leseni. Podobno opisanemu je bilo tudi protiletalsko zaklonišče v Slovenski Bistrici, nekaj sto metrov oddaljeno od tovarne aluminijevih izdelkov, današnjega Impola, ki je služilo zaščiti delavcev tedanje tovarne pred bombnimi napadi.

Po pripovedi tedaj štirinajstletnika, ki je stanoval na poti, ki je vodila proti bunkerju, so Knojevci zastražili celotno okolico. Po določenem času, že v poznih večernih urah , morda že v ranem jutru naslednjega dne, so se zaslišale številne detonacije ročnih bomb. Knojevci so ujete prisilili da so napolnili zaklonišče, potem pa so jih zasuli z ročnimi bombami. Proti jutru so se začule močnejše detonacije. Knojevci so minirali oba vhoda in ju tako zaprli za morebitne preživele po bombni moriji.

Med tem se je zgodil še tragičen dogodek. Eden od ujetnikov, je ušel iz mrtvaškega sprevoda in tekel proti današnji Streliški cesti. Knojevski stražar na začetku poti ga je opazi, se skril za hišo ter ga, ko je pritekel mimo, pobil s puškinim kopitom. Proti jutru so kamijoni s Knojevci zapustili prizorišče množičnega pomora . Prizorišče tega dejanja pa so za nekaj dni zastražili.

Starejši ljudje, ki so živeli v bližini tega grozljivega dejanja, se spominjajo, da je bilo še kar nekaj dni iz miniranega bunkerja čuti krike ter vpitje. Pobiti so po nekaj dneh utihnili za vedno.

Zanimivo pri tem je to, da se je ta množičen umor zgodil prav v istem času in na enak način, kot oni v Slovenski Bistrici le nekaj dni pred sprejetjem prve Jugoslovanske ustave, ki je bila sprejeta še v januarju 1946. leta.

»Čiščenje« zaporov, kot je te zločine imenoval takratni predsednik zvezne vlade Edvard Kardelj , je v juniju 1945 z dopisom zahteval od predsednika slovenske vlade Borisa Kidriča. Dokument, ki ga je hranil zgodovinar Tone Ferenc in ga je pred leti objavil njegov sin zgodovinar Mitja Ferenc, se namreč glasi:

Kidriču – osebno

Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse drugo bodo opravljala redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.

Kardelj

In čistili so temeljito!

Ne ve se, kdo so bili pomorjeni, zakaj so jih umorili več kot pol leta po končani vojni. Ve pa se, da so zločin storili pripadniki Knoja (Korpus narodne obrambe Jugoslavije ) v katerega je bilo maja in junija 1945 premeščena večina enot Partizanskih odredov Slovenije, torej Slovencev.

Grobišče je evidentirano, vendar še ni raziskano. Mestna občina Maribor je na mestu pomora postavila lesen križ te kamnito ploščo, kjer je zapisano, kaj se je na tem mestu zgodilo. V bližini v nekdanjem izkopu gline za opekarno v Radvanju, je bil podoben pomor, vendar nekaj mesecev prej. V to jamo so kasneje speljali bližnji potok. Tam je danes ribnik. Ribnik nad grobovi.

Predstavniki Mestne občine Maribor, pripadniki Slovenske vojske ter veterani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo iz Maribora, vsako leto ob prvem novembru obiščemo ta kraj ter prižgemo svečko.